Sam WordPress ni problematičen — teme varstva podatkov pridejo skoraj vedno prek tem, vtičnikov in vgrajene vsebine.
V praksi večina težav z zasebnostjo v WordPressu tiči v treh virih: tema, ki pogosto naloži Google Fonts ali komplete ikon z zunanjih CDN; tržni in analitični vtičniki, ki svojo kodo za sledenje zapišejo neposredno v <head> brez poizvedbe o stanju privolitve; ter blokovni urejevalnik, ki vdelave YouTube, Maps in Twitter reši takoj ob nalaganju strani. Vsak od teh virov je mogoče onemogočiti posamično.
Sam vtičnik za privolitev ne zadostuje, če dejansko ne blokira skriptov. Mnogi vtičniki s pasico le prikažejo obvestilo, medtem ko se vtičniki za sledenje nalagajo vzporedno. Delujejo rešitve, ki znane sledilnike zadržijo prek blokatorja skriptov ali globoko posežejo v ustrezne vtičnike (npr. prek njihovih API za privolitev).
Osnovne funkcije WordPressa so same po sebi neškodljive, z eno izjemo: skripti za emojije privzeto naložijo s.w.org in lahko — odvisno od nastavitve — sprožijo zunanjo povezavo. Gravatarji v območju komentarjev poleg tega prenesejo zgoščeno vrednost e-poštnega naslova na automattic.com. Oboje je mogoče izklopiti z nekaj vrsticami v functions.php ali majhnim vtičnikom.
Pogosti viri: teme, ki nalagajo Google Fonts od Googla; analitični ali trženjski vtičniki brez logike privolitve; vgrajeni bloki YouTube/Maps; emojiji in Gravatarji z zunanjih strežnikov. Za vsak nenujni dostop velja § 25 odst. 1 TDDDG.
Brezplačno skeniranje preveri dostavljeni HTML in prikaže, katere storitve so vgrajene, ali je zaznana pasica za piškotke ter ali sta povezavi na zasebnost in kolofon prisotni — z umestitvijo pri vsaki ugotovitvi. Ne nadomešča pravnega svetovanja.
To besedilo je splošna informacija po najboljšem vedenju, ne pravno svetovanje. Za posamezni primer se obrnite na odvetniško pisarno, specializirano za pravo IT.